Rock zvezda? dajte no, potrudite se malo!

13.08.2014

Kakšna slika se vam prikaže, kadar pomislite na rock zvezdo? Moji možgani mi hitro izrišejo podobo zvirajočega se divjaka v pajkicah, čigar največji glasbeni dosežek je, da na odru razsuje kitaro. Ja, vem, grozljivo banaliziranje in posploševanje. In vem, rockovska glasba premore precej odličnih glasbenikov, zato se iskreno opravičujem oboževalcem teh velikanov (ki, mimogrede, povečini niso želeli, da bi jim rekli rock zvezda!)

Ko torej mediji Giovannija Sollimo opisujejo kot “rock zvezdo med klasičnimi glasbeniki“ si ne morem kaj, da ne bi popenila. Drugačen? Vsekakor. Zvoki, ki jih izvablja iz svojega dragocenega, 335 let starega Ruggerija so res... Bom uporabila kar opis, ki ga je podal kolega  čelist Timo Veikko Valve: “razbohoteni glasbeni orgazem”. Divji? Drži. Yo Yo Ma, za katerega je Sollima napisal koncert, s katerim je navdušil kritike, je o njem izjavil: ”Ob njem sem videti kot cartljiv mucek!” Nor? Tudi s tem se bom morala strinjati. Ste že kdaj slišali za koga, ki v svojem hladilniku hrani violončelo, izdelano iz ledu, ker želi na njem posneti Bachove Suite? Strasten? Oh, ja. (Oglejte si video. Nadaljnja pojasnila nepotrebna.)

Torej: moj skromni poziv novinarjem: prosim opustite bleščave (beri: plehke) rock-zvezdaste pridevnike. Giovanni Sollima in njegova umetnost si zaslužita precej tehtnejši besedni nabor!

In še poziv obiskovalcem njegovega koncerta na Festivalu Maribor, 11. septembra: pozabite na kakršne koli besede. Zgolj prisluhnite.