Koncept in osrednja tema Festivala Maribor 2014 nosi naslov

UKRADENO?

Kdo si lahko lasti glasbo? In pod kakšnimi pogoji se lahko neko glasbeno temo ali delo ukrade? To so temeljna vprašanja, ki se porajajo, ko govorimo o izposojanju, prilagajanju, vplivanju, iskanju navdiha ali pa kar o kraji glasbe od baroka do 21. stoletja, od klasične glasbe pa do jazz, rock, pop in elektronske glasbe. V času baroka so Bach, Händel in ostali mojstri že prav rutinsko »reciklirali« svojo lastno glasbo in precej brezvestno kradli glasbo drugih. Obstajajo dokazi, da tudi Mozart ni bil tako izviren skladatelj, kot mnogi menijo; v tistih časih so si glasbeniki namreč izposojali eden od drugega kot kolegi in partnerji v okviru glasbeno-gledaliških skupnosti, saj so se velikokrat preživljali od prodaje vstopnic. Hkrati v klasični glasbi ni nenavadno, če skladatelji citirajo eden drugega in pri tem uporabljajo prastare sekvence, kot so 'Dies Irae' (primer rec. Berliozova 'Fantastična simfonija') ali Bachovi korali (pogosto uporabljeni v glasbi od baroka pa vse do danes). Beethoven (in številni drugi za njim) je uporabil Pachelbelov 'Canon' v svoji klavirski sonati op. 28., Richard Strauss si je 'izposodil' 50 tem opere 'Cassandra', Vittoria Gnecchi-ja in jih uporabil v svoji 'Elektri', s čemer se je Gnecchi-ju prej posmehoval kot poklonil. Znane ljudske pesmi, kot je značilna vzhodno evropska melodija, ki se prvič pojavi v delu 'Vltava'  Bedřicha Smetane, je hitro vsrkala prevladujoča tradicija evropske klasične glasbe. Izjemni skladatelji, kot so Antonín Dvořák, Zoltán Kodály in Béla Bartók so si močno prizadevali, da bi zbrali in zapisali vse oblike evropske ljudske glasbe in ljudskih pesmi in dober primer teh prizadevanj so popularne suite madžarskih plesov, ki sta jih spisala Dvořák in Brahms.

Igor Stravinski, samooklicani kleptoman in genij, ki je lahko skoraj vsako kompozicijo spremenil v visoko umetnost, si je sposojal od Rimski-Korsakova in Debussyja (ki je tudi sam uporabil veliko zamisli, ki jih je sicer podpisal Musorgski) in ne nazadnje tudi s plesom na temo ragtime-a v svoji ´Zgodbi o vojaku´. Šostakovič je v zvezi s splošno problematiko kraje v glasbi odgovoril z uporabo zelo znane melodije 'We Wish You a Merry Christmas' v svojem 'Preludiju št. 15'.

Vizualni, zvočni in besedni kolaži so postali izjemno pomembni v 20. stoletju s futurizmom, kubizmom, dadaizmom, tkim. ´musique concrete´, situacionizmom, pop artom… Tovrstne kolaže in posledično prilaščanje glasbe, bi lahko imenovali tudi glavno obliko umetnosti v 20. stoletju, popularnost pa se je v 21. stoletju le še zvišala.

Blues in jazz glasbenike že veliko let podpira t.i. kultura »open source«, v kateri lahko prosto prirejajo obstoječe melodične fragmente in večje glasbene sestoje. Tehnologija je omogočila, da lahko glasbeniki dobesedno poustvarijo zvok, namesto, da bi ustvarili le približek.

Ko je Bob Dylan leta 2012 odgovarjal na obtožbe plagiatorstva, je dejal: »To je že zelo stara zgodba, ki je del tradicije. Ima zelo dolgo zgodovino«. Strinjal se je tudi B. B. King, ki je dejal: »Menim, da nihče ne krade; vsi si le izposojamo«.

V sedemdesetih letih sta na Jamajki King Tuby in Lee »Scratch« Perry dekonstruirala posneto glasbo s primitivno opremo izpred časa digitalnih naprav, nastale proizvode pa sta imenovala »verzije«. Ta način produkcije se je hitro razširil med DJ-ji v New Yorku in Londonu. Z večanjem popularnosti disko glasbe, hip-hopa in elektronske plesne glasbe je transformativno prilaščanje postalo najpomembnejše orodje današnjih skladateljev in piscev pesmi.

Danes se soočamo z neskončnim, nepreglednim in pogosto prikritim in zabrisanim procesom, ki proizvede ogromne količine glasbe, pri čemer ni glasbenika, ki bi zanikal povezave in vplive iz različnih zvrsti glasbe. Vse oblike glasbe vsebujejo vzorce in zato tudi izmenjava glasbenih idej poteka neprenehoma.

Antropologi že dlje časa raziskujejo proces prilaščanja in izposojanja v glasbi, kot del medkulturne izmenjave in komunikacije. Težava pa nastane, ko gledamo na vse oblike glasbe na enak način – gre za učinek talilnega lonca, ki ne upošteva specifike posameznih oblik in jih posledično krivično obravnava.

Kontroverzni muzikolog Theodor Adorno meni, da je v popularni glasbi zelo veliko plagiatorstva: razlike v glasbenem materialu se kažejo le v obliki, medtem, ko je vsebina v primerjavi s klasično in umetniško glasbo zelo šibka. Zato bo potrebno pod drobnogled vzeti tudi določila o avtorskih pravicah. Zakon o intelektualni lastnini dopušča na primer bizarnosti, kakršna se je zgodila Mike-u Batt-u, ko je leta 2002 izdal album, ki je vseboval minuto tišine med različnimi predelavami. To tišino je naslovil 'A One Minute of Silence', kot avtorja pa navedel sebe in Johna Cage-a, pri čemer je seveda apeliral na Cagevo slavno tišino z naslovom 4'33''. Zaradi omenjenega so ga obtožili kršenja avtorskih pravic in mu zaračunali precejšnjo globo.

Izziv, ki ga prinaša koncept UKRADENO? je tudi vprašanje in dialog na temo umetniške svobode z vidika avtorskih pravic, čemur se bomo podrobneje posvetili v okviru podpornih vsebin Festivala Maribor 2014.

Večina umetnikov spozna svoje poslanstvo in v njih se prebudi talent, ko slišijo ali vidijo delo mojstra. To pomeni, da večino umetnikov k umetnosti privede umetnost sama. Kaj pa potem pomeni, da nekdo »najde svoj glas«? Ali to pomeni, da se je oseba znebila vplivov drugih ljudi ali da je sprejela svoje poslanstvo kot nadaljevanje diskurza v skupnosti ali oboje? S to tematiko se je ukvarjal tudi Johnatan Lethem, ki je pisal o inovaciji in inspiraciji in prišel do naslednjega zaključka: »Inspiracijo lahko poistovetimo s spominom na dogodek, ki se ni nikoli zgodil. Hkrati je treba skromno priznati, da stvaritev ni ustvarjanje iz niča, temveč iz kaosa.«

Preprosto rečeno – pri ustvarjalnosti je najpomembnejši kaos in pri vodilni temi festivala z naslovom UKRADENO? se bo ustvarjalni kaos prepletal skozi različne oblike in zvrsti glasbe v kulturni produkciji.

Tako bo dramaturški lok glasbenega kalejdoskopa zajemal vse od izposojanja v klasični glasbi do postmodernih glasbenih predelav in elektronske glasbe. Zajemali bomo iz svetovne glasbene literature, posebno pozornost pa namenili tudi slovenski ustvarjalnosti.

V tem smislu naj zaključimo z znanim citatom Pabla Casalsa:

´Ne pozabimo, da so bili največji skladatelji tudi največji kradljivci. Kradli so pri vseh in povsod.´