OSREDNJA TEMA LETOŠNJEGA FESTIVALA NOSI NASLOV

UKRADENO?

Zakaj na tokratnem festivalu slavimo krajo se boste vprašali?

Preprosto zato, ker menimo, da je v umetnosti izvirnost vedno znova vprašljiva in ker je v zgodovini glasbe kopiranje – drugih in samega sebe – običajen ustvarjalni proces, pri čemer ni pomembno, od kod jemlješ, pač pa kaj te neposredno nagovarja ter kam in kako svoj navdih umestiš.

Preprosto dejstvo, ki je postalo z industrijsko eksploatacijo glasbe ter s posledično uveljavitvijo avtorskega prava vse prej kot samoumevno.

***

Kdo si lahko lasti glasbo? In pod kakšnimi pogoji se lahko neko glasbeno temo ali delo ukrade? To so temeljna vprašanja, ki se porajajo, ko govorimo o izposojanju, prilagajanju, vplivanju, iskanju navdiha ali pa kar o kraji glasbe od baroka do 21. stoletja, od klasične glasbe pa do jazz, rock, pop in elektronske glasbe. V času baroka so Bach, Händel in ostali mojstri že prav rutinsko »reciklirali« svojo lastno glasbo in precej brezvestno kradli glasbo drugih. Obstajajo dokazi, da tudi Mozart ni bil tako izviren skladatelj, kot mnogi menijo; v tistih časih so si glasbeniki namreč izposojali eden od drugega kot kolegi in partnerji v okviru glasbeno-gledaliških skupnosti, saj so se velikokrat preživljali od prodaje vstopnic. Hkrati v klasični glasbi ni nenavadno, če skladatelji citirajo eden drugega in pri tem uporabljajo prastare sekvence, kot so 'Dies Irae' ali Bachovi korali (pogosto uporabljeni v glasbi od baroka pa vse do danes).

Vizualni, zvočni in besedni kolaži so postali izjemno pomembni v 20. stoletju s futurizmom, kubizmom, dadaizmom, tkim. ´musique concrete´, situacionizmom, pop artom… Tovrstne kolaže in posledično prilaščanje glasbe, bi lahko imenovali tudi glavno obliko umetnosti v 20. stoletju, popularnost pa se je v 21. stoletju le še zvišala.

Danes se soočamo z neskončnim, nepreglednim in pogosto prikritim in zabrisanim procesom, ki proizvede ogromne količine glasbe, pri čemer ni glasbenika, ki bi zanikal povezave in vplive iz različnih zvrsti glasbe. Vse oblike glasbe vsebujejo vzorce in zato tudi izmenjava glasbenih idej poteka neprenehoma.

Večina umetnikov spozna svoje poslanstvo in v njih se prebudi talent, ko slišijo ali vidijo delo mojstra. To pomeni, da večino umetnikov k umetnosti privede umetnost sama. S to tematiko se je ukvarjal tudi Johnatan Lethem, ki je pisal o inovaciji in inspiraciji in prišel do naslednjega zaključka: »Inspiracijo lahko poistovetimo s spominom na dogodek, ki se ni nikoli zgodil. Hkrati je treba skromno priznati, da stvaritev ni ustvarjanje iz niča, temveč iz kaosa.«

Tako bo dramaturški lok glasbenega kalejdoskopa letošnjega festivala zajemal vse od izposojanja v klasični glasbi do postmodernih glasbenih predelav in elektronske glasbe. Zajemali bomo iz svetovne glasbene literature, posebno pozornost pa namenili tudi slovenski ustvarjalnosti.

V tem smislu naj zaključimo z znanim citatom Pabla Casalsa:

´Ne pozabimo, da so bili največji skladatelji tudi največji kradljivci. Kradli so pri vseh in povsod.´

V DRUŽBI NAJBOLJŠIH

Festival Maribor, ki si je v zadnjih letih prislužil celo zbirko laskavih ocen v domačih in tujih medijih, letos po programski plati ponovno soustvarja karizmatični Richard Tognetti. Neutrudni iskalec novih poti in izzivov, ki stavi na medsebojno oplajanje glasbenih zvrsti, je s svojimi sporedi odločilno zaznamoval glasbeno podobo Maribora, ter ga umestil ob bok najvidnejšim evropskim glasbenim prestolnicam.

Prav Tognettijev inovativen, malone revolucionaren pristop k programiranju, ki vsebinsko domišljene celote učinkovito plasti in začinja z drznimi kombinacijami glasbenih stilov, žanrov in izvajalskih pristopov, so v svoji oceni posebej izpostavili tudi uredniki uglednega spletnega portala CultureTrip, ki so Festival Maribor letos uvrstili med deset najboljših evropskih festivalov.

Pohvale in nagrade obvezujejo a lahko zatrdimo, da bomo laskavo umestitev v odlično družbo povsem upravičili.